Konvencionalni zahodni pogled na zgodovino pravi, da je sredi 14. stoletja v Evropi nastopilo obdobje »renesanse«, v katerem naj bi prišlo do »preroda« oziroma »ponovnega rojstva« ustvarjalnega človeškega duha ter znanosti in umetnosti, in sicer pod vplivom starogrške in rimske kulture. Ta pogled implicira, da je bila starogrška misel v »temačnem« srednjem veku neobstoječa. To je vsaj v določeni meri konstrukt, kajti Evropa je v srednjem veku že v precejšnji meri poznala starogrško filozofijo, saj so latinski prevodi »komentarjev« Aristotelovih del, ki jih je opravil največji aristotelijanec islama Ibn Rušd (Averroes), v 13. stoletju prek univerz v Neaplju in Bologni že prišli v Evropo, sholastiki pa so posledično aristotelijanski razum inkorporirali v poznosrednjeveško krščanstvo. Arabski (muslimanski) svet je torej odločilno prispeval k ponovnemu prihodu starogrške filozofske misli v Evropo. To ni bilo naključje, kajti prav arabski (muslimanski) svet je med 8. in 12. stoletjem sistematično zbiral, prevajal in bistveno nadgrajeval grška znanstvena in filozofska dela ter jih na ta način ohranjal in razvijal kot dediščino človeštva.

Pri predmetu »Islamska filozofija in teologija ter Zahod« bodo slušatelji spoznali razvoj filozofskih in teoloških tokov v muslimanskem svetu ter njihov vpliv na Zahod. Razumeli bodo islamski neoplatonizem kot tipično in kontinuirano obliko islamske filozofije, ki se je predvsem skozi dela Al Farabija, Ibn Sine (Avicenne), Ibn Rušda, Al Suhravardija in Al Širazija (Mule Sadre) razvijala v različnih zgodovinskih obdobjih in geografskih predelih muslimanskega sveta. Poleg tega bodo poznali razvoj islamske teologije, od racionalistične šole Mutazila do šole Ašari, ki jo je največji islamski teolog Al Gazali trajno uveljavil kot pravoverno sunitsko teološko šolo. Slušatelji bodo spoznali tudi islamski protiracionalistični (literalistični) miselni tok, ki je nastopal proti filozofiji in teologiji, od Ibn Tajmije, ki je prvi koncipiral salafistični obrazec, do Abd Al Vahaba, utemeljitelja vahabizma. Salafizem in vahabizem je nujno poznati z namenom razumevanja mnogih današnjih radikalnih islamističnih gibanj. Končno bodo spoznali sodobne filozofske smeri v islamu – modernizem, fundamentalizem in sekularizem, tudi v kontekstu aktualnih razprav o vplivu zahodnih družbenoekonomskih (kapitalizem, individualizem, neoliberalizem) in varnostnih (oborožene intervencije) politik na muslimanski svet.

• Prenos grške filozofije in znanosti v muslimanski svet (Gundišapur, Aleksandrija, Bagdad-»Hiša modrosti«); prevodi grških filozofskih in znanstvenih del (Aristotel, Platon, Galen, Evklid, Ptolemej) v arabščino.
• Razvoj islamske filozofije; prvi resnični filozof islama (Al Kindi); uveljavitev prevladujoče in značilne filozofske smeri v islamu – islamskega neoplatonizma (Al Farabi in Ibn Sina-Avicena).
• Razvoj islamske sistematične teologije in prevlada racionalistične teološke šole Mutazila.
• Prevlada teološke šole Ašari in njen napad na neoplatonistično filozofijo, predvsem s strani največjega teologa islama Al Gazalija (argument nezdružljivosti filozofije in islama); nastanek pravovernega sunitskega islama in slabitev neoplatonistične filozofije na muslimanskem Vzhodu.
• Ponovni dvig neoplatonistične filozofije na muslimanskem Zahodu (muslimanska Španija); največji aristotelijanec islama Ibn Rušd-Averroes; kritika Al Gazalija in zagovor združljivosti filozofije in religije (Aristotela in Korana).
• Razvoj literalizma-protiracionalizma ter reakcija proti filozofiji in teologiji (Ibn Tajmija).
• Nastanek edine koherentne filozofije zgodovine v islamu (Ibn Khaldun).
• Razvoj revidirane neoplatonistične filozofske šole (Išraki ali »modrost razsvetlitve«) (Al Suhravardi) ter njena uveljavitev (največji sodobni filozof Perzije Al Širazi ali Mula Sadra) in nadaljnji razvoj (tudi ajatola Homeini) v Perziji (Iranu) vse do danes; prilagoditev šiizmu.
• Religijsko-teološki položaj v muslimanskem-arabskem svetu v sodobnem času ter vpliv na politična dogajanja; modernisti (Al Afgani in Abduh); fundamentalisti (Kutb, Mavdudi) in sekularisti (Abd Al Razik, Halid Mohamed Halid); literalizem vahabizma.
• Pomen muslimanskega sveta za ohranitev in nadgraditev grške filozofske in znanstvene misli skozi srednji vek; bistvena vloga muslimanskega sveta pri prenosu grške misli nazaj v Evropo: muslimanska Španija in normansko-arabska Sicilija (južna Italija).