Tim Mastnak in Gloria Kotnik sta nas na letošnjih zimskih Olimpijskih iger v Pekingu razveselila z dvema medaljama – Tim s srebrno, Gloria z bronasto. Za oba deskarja na snegu je pesti držala vsa Slovenija, še posebej pa smo od ponosa žareli mi, saj smo vedeli koliko truda sta ta dva profesionalna športnika vložila tudi v dokončanje študija na naši fakulteti - koliko je bilo prilagajanja in odrekanja, koliko je bilo pretečenega znoja in kolikšno je bilo veselje in zadovoljstvo ob zaključku. Sedaj, ko so se stvari po koncu olimpijskih iger že nekoliko umirile, smo z njima poklepetali o spominih na študij, usklajevanju študija in profesionalnega športa ter o načrtih za prihodnost.
Tim in Gloria, sta del zlate generacije deskarjev na snegu in hkrati sošolcev – z vama je študiral tudi Rok Marguč. Danes ste vsi trije uspešni diplomanti FM. Kako ste združevali študij in vrhunski šport, ki je zaznamovan s treningi, potovanji in tekmami svetovnega kova?
TIM: šport na tako visokem nivoju zahteva ogromno odrekanja. Prav tako tudi študij. Da usklajuješ ti dve stvari potrebuješ voljo in predvsem razumevanje vseh sodelujočih. Zaposleni in profesorji na našem faksu so bili v času mojega študija vedno pripravljeni prisluhniti in pomagati mojim željam, za kar se jim iskreno zahvaljujem. Kljub temu, da sem bil ogromno časa odsoten od predavanj in vaj, smo vedno našli rešitev, kako sem izpolnil manjkajoče obveznosti in uskladili termin, kdaj sem lahko prišel na izpitni rok.
GLORIA: Zavedala sem se, da je izobrazba v športnikovi karieri zelo pomembna. Tudi starši so temu posvečali veliko pozornosti, predvsem v osnovni in srednji šoli. Vedno sta želela, da so šolske obveznosti urejene. Tega sem se zavedala tudi sama, zato sem jih vedno jemala zelo resno. Športniki smo veliko odsotni, ob vseh treningih in obveznostih pa je vedno primanjkovalo časa, zato je zelo pomembna dobra organizacija. Usklajevanje vseh obveznosti ni vedno lahko, bi pa rekla, da te šport nauči tudi dobre organizacije. Seveda pa mi ne bi uspelo brez podpore fakultete oz. univerze. Status športnika mi je zelo pomagal pri opravljanju študijskih obveznosti.
Ali so vama pri športni karieri prišla kdaj prav znanja managementa, so vam pomagala pri vaši rasti in razvoju?
TIM: Znanja managementa so mi pri moji športni poti prišla posebej prav, saj delujem v svoji ekipi, kar pomeni da je potrebno zagotoviti tudi sponzorska sredstva, da lahko izpelješ celotno sezono. Na študiju sem se naučil, kako sploh delujejo podjetja ter kako sploh “izgleda” podjetništvo, da sem dobil širšo sliko vsega skupaj,
GLORIA: Definitivno, znanja managementa so mi večkrat pomagala v športu, poslu pa tudi v vsakdanjem življenju.
Kateri predmeti in predavatelji so pri vas pustili najboljši vtis?
TIM: Predvsem marketing in kadrovski management sta mi ostala najbolj v spominu. Od profesorjev pa je vsak pustil svoj pečat, najbolj pa zagotovo dr. Tonči Kuzmanić s svojo energijo in doživetostjo.
GLORIA: Težko delam razlike, saj so mi bili vsi predmeti zanimivi, uporabni. Tudi predavatelji so bili super. Z vsemi imam lepe izkušnje in na Fakulteto me vežejo samo lepi spomini. Mogoče bi na tem mestu zares izpostavila mojo mentorico dr. Majo Meško, saj sem ji res hvaležna za ves čas, trud in pomoč.
Gloria, v diplomski nalogi ste proučevali skupne lastnosti managerja in trenerja. Kaj ste ugotovili?
GLORIA: Ugotovila sem, da lahko funkcijo trenerja primerjamo s funkcijo managerja. Trener pri svojem delu opravlja temeljne managerske funkcije in sicer planira, organizira, vodi in kontrolira. Velik vpliv ima vodenje in mislim, da ji trener posveča največ časa. Športnike trenerji ves čas vodijo, usmerjajo, motivirajo na poti do zastavljenih ciljev. V marsikaterem športu trenerji več časa posvečajo ostalim funkcijam, saj primanjkuje finančnih sredstev, da bi bili v proces vključeni tudi drugi strokovnjaki. Zdi se mi da so tako trenerji kot managerji velikokrat pravi čarodeji, saj lahko iz nemogočih situacij naredijo res izjemne rezultate.
Kolegi vašega kova kariero nadaljujejo in ostanejo v športu kot trenerji, spet drugi gredo v čisto druge vode. Vemo Gloria, da je vaš oče priznani trener, trenutno kitajske reprezentance v deskanju na snegu. Ali jabolko ni padlo daleč od drevesa?
TIM: Seveda je ostati v športu ena izmed opcij, verjetno lažja, saj sem tu že ostvaril kariero in moje ime nekaj pomeni. Na srečo pa imam tudi izobrazbo, ki mi omogoča, da lahko grem na novo pot in si zadam nove cilje. Sem pa kot oseba tak, da vsega česar se lotim, želim biti najboljši. Zato si želim, da tudi po karieri najdem nove cilje in motivacijo, ki me bo vodila iz dneva v dan.
GLORIA: Trenutno o koncu kariere še ne razmišljam. Želim si nadaljevati športno pot, dokler mi bo moje telo to omogočalo. Sicer imam pa zelo rada nove podvige. Že v osnovi mi ni težko poprijeti za katerokoli delo, samo da mi predstavlja izziv. Imam zelo veliko energije, sem pa tudi zelo prilagodljiva oseba, edino česar res ne maram je statičnost. Očeta in njegovo delo zelo spoštujem. Trenersko delo zahteva ogromno časa, osebnega vložka in odsotnosti od doma. Po koncu športne kariere si želim predvsem čim več časa preživeti z družino, zato se v vlogi trenerja res ne vidim, a nikoli ne reci nikoli. Si pa seveda želim ostati v stiku s športom, vendar v kateri drugi obliki.
Kaj svetujete mladim, ki se šele podajajo na športno pot in si želijo tako vrhunske kariere, kaj je pomembnejše talent ali trdo delo?
TIM: »Trdo delo premaga talent, če talent ne dela trdo.« Brez talenta sigurno ne moreš biti vrhunski, če pa nimaš delavnih navad, se težko prebiješ sploh v ospredje. Mladim svetujem, naj predvsem uživajo v tem kar delajo in naj to delajo s srcem. Obenem pa naj ne pozabijo na izobrazbo, saj se v športu hitro zgodijo poškodbe in se lahko kariera v trenutku konča. Biti odvisen samo od športa je lahko riziko, ki ti doda nepotreben pritisk.
GLORIA: Mladim, ki se podajajo na katerokoli, ne le na športno pot, in si česarkoli želijo pa svetujem, naj za to trdo delajo in ne obupujejo. Pot do uspeha ni lahka, na tej poti bo veliko garanja, odrekanja, vzponov in padcev, lepih in težkih trenutkov. Tudi jaz sem se na poti do uspeha srečala z mnogimi preprekami, ki so me res da upočasnile, ampak nikoli ustavile. Važno je, da nikoli, ampak res nikoli, dokler si le želiš, ne obupaš. Moja pot do olimpijske medalje je bila dolga celih 20 let. Nikoli ni prepozno dokler si nekaj zares želiš.
Foto: Instargam @gloriakotnik in @timmastnak