Na UP Fakulteti za management je 16. junija potekalo 1. srečanje Alumni kluba in drugih deležnikov UP FM v okviru katerega je bila organizirana okrogla miza z naslovom Aktualne ekonomske razmere v Sloveniji. Pred pričetkom okrogle mize je vse udeležence ter goste nagovorila dekanja UP FM izr. prof. dr. Tatjana Horvat, ter izr. prof. dr. Armand Faganel, kot predstavnik Alumni kluba UP FM.
Prof. dr. Štefan Bojnec je uvodoma predstavil stroškovne pritiske na cene, ki izvirajo iz nestabilnosti in rasti cen energentov (nafta, plin in električna energija), ki se kot vhodni inputi pojavljajo v proizvodnji in so pomemben strošek v potrošnji gospodinjstev. Med tem, ko so trgi energentov bolj monopolizirani ali pa oligopolno, kartelno urejeni, je večja konkurenca prisotna na trgih kmetijskih proizvodov in hrane, ki so podvrženi rasti stroškov surovin in materialov, vključno s cenami energentov, vendar je pričakovati, da se bodo srednjeročno začeli umirjati po šokih, ki so sledili energetski krizi in vojni v Ukrajini. V primeru energentov in hrane gre za cenovna neelastična povpraševanja, kar daje možnost ponudnikom, da na zelo kratek rok preko relativno visokih povišanj cen in relativno majhnim padcem potrošnje dosegajo bistveno povečane prihodke in dobičke. Na same inflacijske pritiske pa sta močno vplivali ekspanzivna monetarna in fiskalna politika v času pandemije in po njej. Določeni primerjave v gospodarstvih so možne z sedemdesetimi leti prejšnja stoletja, ko je šoku na naftnih trgih sledila rast cen in kasneje vgrajena inflacijska pričakovanja, pretirano zadolževanje po nizkih obrestnih merah in njihov kasnejši dvig pa je več gospodarstev pahnilo v težave zunanje zadolženosti in pri vračanju ne samo dolgov, ampak celo obresti, kar je posledično vodilo v njihov bankrot. Zato je vmesno vprašanje ali smo se kaj naučili iz zgodovinskih izkušenj na področju različnih ekonomskih politik in praks.
Doc. dr. Patricia Blatnik je poudarila, da se v zdravstvu srečujemo s številnimi težavami, ki jih je pustila covid kriza. Tudi za letošnjo jesen stroka napoveduje nove različice virusa SARS-CoV-2, poleg tega pa še nove vale gripe in pa razmah okužb z respiratornimi virusi. Gripa in respiratorna obolenja bodo zagotovo predstavljala težavo, ker se zaradi protikoronskih ukrepov praktično nismo srečali in se okužili z drugimi virusi, kar pomeni, da smo zelo slabo prekuženi. Če ne želimo, da bo zdravstveni sitem v jeseni in pozimi na robu kolapsa, bi morala biti takojšnja prioriteta urejanje primarnega zdravstvenega varstva, kjer je trenutno 130 tisoč ljudi brez izbranega osebnega zdravnika, 200 tisoč žensk brez izbranega osebnega ginekologa, pri čemer osebnega zdravnika običajno ni mogoče niti priklicati niti priti pri njemu do nujno potrebnih zdravstvenih storitev. Posledica pomanjkanja osebnih zdravnikov je množičen obisk urgentnih centrov, kjer delajo preobremenjeni internisti, ki jih posledično primanjkuje v drugih delih zdravstva in kjer se potem čakalne dobe daljšajo čez vse razumske meje. V slovenskem zdravstvu bi bilo potrebno povečati izdatke za zdravstvo za približno 1 odstotno točko bruto domačega proizvoda (BDP). Zdaj zanj namenimo 8,5 odstotkov BDP, pri čemer Nemčija plača 12 odstotkov, Avstrija 11 odstotkov svojega BDP. Čaka nas še problem dolgotrajne oskrbe, kjer bi bilo potrebno, da se nameni še dodatna odstotna točka BDP, če želimo urediti to področje. Ključno vprašanje za nove odločevalce je torej, kje pobrati dodatne davke v višini 2 odstotkov BDP. Moramo pa se zavedati, da zgolj povečanje količine denarja za zdravstvo samo po sebi ne bo povečalo dostopnosti do zdravstvenih storitev, bi pa lahko povečalo rast cen v zdravstvu. Več denarja za enako neučinkovito zdravstvo je nesmisel, pogosto pa tudi predstavlja nevarnost, ki smo jo že spoznali skozi ekspanzivno monetarno in fiskalno politiko v zadnjih dveh letih, ko je posledica naraščanje cen na vseh področjih. Enako se lahko zgodi tudi v zdravstvu, kjer se bo podražilo vse od zdravil, medicinskih pripomočkov, postelj, hrane, plač in podobno.
Asistent Jan Frančeškin se je osredotočil na področje turizma. Obdobje pospešene globalizacije ter prosperitete v svetu je slovenskemu turizmu med leti 2015 ter 2019 prinesel kar nekaj rekordov glede števila prihodov ter prenočitev. Vse pa se je spremenilo z nenadnim pojavom ter hitro širitvijo pandemije COVID – 19. Med omenjeno je bila turistična panoga podvržena številnim izzivom, katerim so botrovali zelo ne sinhroni ukrepi držav znotraj EU ter določene nejasni ukrepi v Sloveniji. Med pandemijo je bil občutno bolj prizadet zimski turizem saj se je v poletni sezoni širjenje bolezni nekoliko umirilo. Leto 2022 pa prinaša poleg COVID – 19 tudi povišano stopnjo inflacije ter geopolitična trenja v svetu. Za slovenski turizem to pomeni ponoven izpad določenih skupin gostov. Tukaj je potrebno omeniti predvsem azijske goste, ki bodo v Evropo ter posledično v Slovenijo prihajali v manjšem številu. Slovenski ponudniki nastanitvenih obratov bodo tako ponovno morali računati na domačega gosta katerega s ponovnim odprtjem meja vleče vse bolj v oddaljene kraje. Prav tako računajo na obsežnejši povratek gostov iz Nemčije, Avstrije ter Italije kateri v Sloveniji že tradicionalno med tujimi gosti opravijo največ prenočitev. V svetovnem merilu pa so pričakovanja nekoliko bolj optimistična saj se bomo v Evropi najverjetneje ponovno približali številkam iz leta 2019. Če tudi turizem na eni strani doživlja ponoven razcvet ga na drugi strani močno omejuje kriza v letalski industriji. Pomanjkanje pilotov ter omejena proizvodnja letal s strani podjetji Boeing in Airbus bodo tako močno vplivale na letalske povezave predvsem z manjšimi mesti ter nekoliko manj zanimivimi turističnimi destinacijami. Pod črto v letu 2022 pričakujemo dobro če ne odlično poletno sezono ter z nekoliko manjšim optimizmom zremo v obdobje po septembru.
Izr. prof. dr. Ana Grdović Gnip je poudarila, da se oblikovalci fiskalne politike soočajo z veliko večjimi izzivi kot kdaj koli prej. Po eni strani bi morali zagotoviti doseganje trajnostnih ciljev, določenih v Agendi 2030, in spodbujati prehod na bolj trajnostno, zeleno in digitalno gospodarstvo. Po drugi strani pa so pandemije povzročile povečanje javnega dolga na najvišjih ravneh zaradi sprejetih ekspanzivnih proračunskih politik za zaščito delovnih mest in delavcev. Očitno je, da zagotavljanje trajnostnega gospodarstva med drugim zahteva znatne naložbene zmogljivosti, ki so jih oblikovalci politike prisiljeni umakniti in/ali ustaviti med pandemijo. Visok javni dolg prinaša veliko breme za gospodarstva, in ne glede na to, da so raziskave pokazale, da so javne naložbe najboljši katalizator gospodarske rasti, saj kratkoročno prinašajo pozitivne posredne učinke in dolgoročno pomagajo pri konvergiranju javnega dolga, fiskalni prostor tako v Sloveniji kot v drugih gospodarstvih EU se zdi relativno zelo majhen. Tesen fiskalni prostor je še vedno povezan z naletom inflacije, ki povečuje negotovost v ekonomskem okolju, zaradi česar je oblikovanje ekonomskih politik še težje.
Prof. dr. Matjaž Novak se je uvodoma navezal na opombo dr. Ane Grdović Gnip, da so snovalci ekonomskih politik v zahtevnem položaju. To sicer drži, praviloma so zmeraj ob rizikih krize v zahtevnem položaju, vendar je tokratna situacija nekoliko drugačna. Tveganj av zvezi z gospodarsko rastjo izhajajo iz tveganj geopolitične stabilnosti. Če je bilo v preteklih ekonomskih krizah osrednje vprašanje s katerimi ekonomskimi instrumenti, na kakšen način in v kakšnem obsegu se boriti proti recesiji, je danes osrednje vprašanje, ali lahko politika stabilizira mednarodna geopolitična trenja, ki so sprožila ekonomska neravnotežja na trgu energentov in prehrane. Izpostaviti velja, da se po dolgem času ponovno obujajo scenariji stagflacije, pojav, ko imamo hkrati inflacijo in nazadujočo oziroma negativno rast BDP. Po drugi strani pa je treba tudi izpostaviti, da so nekateri makroekonomski kazalci v EU vendarle nad pričakovanji glede na obstoječo negotovost. Kazalci aktivnosti v Nemčiji so glede na razmere ugodni, trg dela recimo v Sloveniji je na zgodovinsko najnižji stopnji brezposelnosti, zaradi turistične sezone in potrebe po dodatni delovni sili v kmetijstvu se povpraševanje po delu še dodatno krepi, denarne zaloge prebivalstva iz časa »covid ukrepov« pa tudi vzdržujejo potrošnjo na relativno visoki ravni. To pa daje politiki podaljšek časa, da skuša najti rešitev za osrednji vir, ki sproža splošna makroekonomska tveganja.
Če sklenemo, je okrogla miza odgovorila na številna vprašanja aktualnih ekonomskih razmer in izzivov v Sloveniji v luči evropskih in globalnih ekonomskih razmer, ki so posebej povezani z dejavniki inflacije na stroškovni strani (cene energentov in reprodukcijskih materialov zaradi pretrganih ali slabo delujočih dobavnih verig), ki preko inflacije vplivajo na življenjske stroške (cene energentov in hrane). Odgovorila je tudi na vprašanje o možnih ukrepih začasnega nadzora ali začasne regulacije specifičnega trga in cene. Poseben poudarek je bil na vprašanjih glede ukrepov na področju zdravstva, turizma, monetarne in fiskalne politike ter politik gospodarske rasti.
Posnetek okrogle mize: