V začetku študijskega leta nam je prof. dr. Mitja Ruzzier na kratko predstavil, kaj bomo počeli pri njegovem predmetu Podjetniško delovanje. Ker profesor verjame, da se vsega ne da naučiti le iz knjig, je za nas v okviru drugih oblik študija pripravil kar nekaj aktivnosti zunaj predavalnice. Takrat smo izvedeli še, da bomo obiskali ABC Accelerator v Ljubljani. Moram priznati, da sama pred tem sploh nisem vedela, kaj to je oziroma s čim se ukvarjajo. Pred samim obiskom v njihovih prostorih sem si ogledala njihovo spletno stran in si ustvarila sliko njihovega delovanja.
Pravzaprav gre za prvi pospeševalnik start-up podjetij v regiji jugovzhodne Evrope, katerega soustanovitelj in direktor je Dejan Roljič. Če na kratko povzamem, pa deluje tako, da v svoj pospeševalnik izberejo podjetja, ki že imajo razvite izdelke, nato pa v sklopu trimesečnega programa ekipe s trdim delom sodelujejo z mentorji, izpopolnjujejo produkt, ga testirajo na trgu in dobijo dostop do globalne mreže vlagateljev. Pospeševalnik ABC v zameno za osemodstotni delež tako ponuja odlično strukturo, da podjetniške zgodbe zaživijo.
V ABC Acceleratorju nam je nekaj start-up podjetij, ki so trenutno udeležena v trimesečni program, prek »pitchev« predstavilo svoje podjetniške ideje. Ta izkušnja, da smo imeli možnost poslušati »pitche« tako zagnanih podjetnikov, je res odlična, saj bom zagotovo tudi sama v prihodnosti morala izvesti svojega. Kar mi je bilo pri predstavitvah najbolj všeč, je bila njihova zagnanost, energija in prepričanje o tem, da verjamejo v svoj izdelek in uspeh, h kateremu stremijo. Kljub temu, kot so tudi sami dejali, da morajo še veliko graditi na svojih izdelkih, smo se veliko naučili, kar nam bo v pomoč in zgled tudi pri »pitchu« poslovnega modela, ki ga trenutno razvijamo v sklopu predmeta Podjetniško delovanje.
Prijazno so nas povabili tudi k ogledu svojih prostorov, ki so bili zares navdihujoči. Vsak prostor posebej izžareva kreativnost, udobje in je hkrati opremljen z vsem, kar omogoča trdo delo in razvoj podjetniške ideje. Samega okolja si ne bi znala bolje zamisliti, saj omogoča, da se ekipe v času trimesečnega programa zares počutijo kot doma in se lahko popolnoma predajo učenju in delu z mentorji, kot so dejali, 24 ur na dan.
Najpomembnejše, kar sem se naučila ta dan, pa je, da je naša prihodnost odvisna od marsičesa, vendar predvsem od nas samih. Kot so nam tudi na obisku v pospeševalniku povedali, oni vedno iščejo, ne le dobrih idej, ampak tudi ljudi, ki verjamejo vase in v svoj izdelek ter so zanj pripravljeni trdo delati in vztrajati, tudi ko drugi govorijo, da se ne splača.
* Frank Tyger
Zapis: Ana Lambergar, študentka
Foto: Siniša Kanižaj